HARMONIJA LJUBEZNI Jn 3,16–18

Ko pomislim na Sveto Trojico, mi je lepo, če si jo predstavljam, kako se pogovarja, kako bo uresničila načrt odrešenja. Mogoče se zdi to preveč po človeško, a vendar se nam je Bog razodel kot človek. Ne bomo rekli, da je Sveta Trojica takšna, kot si jo zamišljamo, saj nas neskončno presega. Lahko pa se vseeno vprašamo, kako so se tri osebe dogovorile o svojih vlogah. Predstavljam si, kaj jih je pri tem vodilo. Le eno: ljubezen do druge Božje osebe, do ljudi in do stvarstva. Tako so vse tri osebe ugotovile, da je najbolje, da gre na Zemljo Sin, Preberi več

Jn 20,19–23 NEIZMERNA MOČ SVETEGA DUHA

Zaklenjena vrata, strah, ogroženost, umik pred svetom, čakanje v iskanju cilja in smisla. Sveti Duh preseže vsak prostor. Kakor vihar privrši in se dotakne vsakega. Nobena vrata ga ne morejo zadržati. Ljudi napolni z novim življenjem, ki se ne more skrivati, ampak se hoče podarjati drugim. Spregovori v vsem znanih jezikih, da bi bil vsakdo lahko deležen novega življenja in veselja. Sveti Duh širi veselje in z njim okuži množice, ki se približujejo. Zaprta skupinica ljudi je kot magnet, ki pritegne neskončno množico različnih narodov. Vsak razume vsakega in vsi vedo, da so poklicani, da oznanijo svetu veselje odrešenja. Izgubljeni Preberi več

Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35) Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini Preberi več

STRAH PREHAJA V VESELJE Jn 20,19–31

Božja beseda pred nas postavlja dve podobi učencev po vstajenju. Na eni strani torej noč, strah in zaklenjena vrata, na drugi pa veselje v druženju in slavljenju Boga. Zdi se, da je naše krščanstvo bolj podobno tistemu za zaklenjenimi vrati kot pa veselju v druženju in slavljenju Boga. Vstajenjsko veselje ne pride samo. Pot, ki jo je prehodil naš Odrešenik, je pot vsakega od nas. Je pot od dvorane zadnje večerje, prek sramote križa in groba. Je pot boja s hudičevimi skušnjavami samovolje, pomembnosti in sebičnosti. Jezusov strah dokončno mine, ko izreče Očetu: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se Preberi več

Odprimo vrata vstalemu Kristusu!

»In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odvalil kamen ter sédel nanj. » Mt 28,2 Vedno sem se čudil temu, zakaj se je angel usedel. V redu. Odvalil je kamen. Toda zakaj se je usedel nanj!?! Kot bi hotel reči: »Glejte, sem duhovno bitje. Toda lahko odvalim kamen. In lahko se usedem nanj. In ta Jezus, v katerega veruješ, je živ, je Božji Sin. In je možno še vse kaj drugega kot to, da angel odvali kamen in se usede nanj. Mogoče je tvoje spreobrnjenje, mogoča tvoja vera. Mogoča je tvoja Preberi več

NAČRT LJUBEZNI IZPELJAN DO KONCA Jn 20,1–9

Za nami je po svoje čudovit teden, v katerem nam Bog kaže svojo neverjetno logiko, ki presega naš razum. Pred enim tednom smo sledili Jezusu, ki je vstopal v Jeruzalem. Ljudstvo ga je želelo postaviti za kralja. Kdo bi takrat, pred dva tisoč leti, ko se je to godilo, pomislil, da bo še ta teden umorjen? Ni minilo šest dni, ko je isto ljudstvo kričalo ’Križaj ga!’ Izbralo je Baraba in križalo Njega, ki je hodil po njihovih ulicah jih ozdravljal bolezni, tolažil, izganjal hude duhove in učil. Kdor bi na prvi veliki petek, pred dva tisoč leti, ko se Preberi več

Mt 26,14–75;27,1–66 ZNAMO SPREJETI BOŽJO VOLJO?

Vzklikanje ob vhodu v Jeruzalem in Jezusovo ponižanje. Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto spremlja vstop v veliki teden. Pustimo se vključiti v to delovanje, ki ga spodbuja Sveti Duh, da bi z vero spremljali našega Zveličarja na njegovi poti ter bi se vedno spominjali pomembnega nauka njegovega trpljenja kot zgleda življenja in zmage nad duhom zla. Jezus nam kaže, kako naj se soočamo s težkimi trenutki in najbolj zahrbtnimi skušnjavami: tako, da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni brezčutnost ali junaškost, ampak je zaupna prepustitev Očetu in njegovi volji po odrešenju, po Preberi več

Jn 11,1–45 ZNAMO SPREJETI BOŽJO VOLJO?

Zakaj Jezus v današnjem evangeljskem odlomku tako dolgo nič ne naredi? Še več, zakaj nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja trpljenje, čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza tihote in njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v skrivnosti nosi. Kot človek in Preberi več

SMO SPREGLEDALI? VIDIMO? Jn 9,1–41

Kaj je pravzaprav problem slepote, o kateri v današnjem evangeliju govori Jezus? To, da se ustavljamo v lagodju in nehamo rasti. Da lovimo veter v svoja jadra in ne iščemo prave smeri in si ne prizadevamo za resnico. Lagodje uniči vsak občutek za resnično, dobro, popolno. V lagodju ni več prostora za Boga, ni prostora za tisto več. Trdimo, da vidimo, a smo v resnici popolnoma zaslepljeni z lagodjem in utrjeni v svojih položajih, ki niso pravi, ki niso dobri. Obstajata pravzaprav dve poti. Pot k neprestanemu globljemu gledanju – iz teme k luči, ter druga pot od luči k Preberi več