Jezus dopolnjuje svoje življenje. Dovolj je bilo križev, sedaj ostane samo še eden, bi lahko rekli, telesni križ, ki ga mora prinesti do vrha Kalvarije. Vendar nam zadnji boj razkriva še drugi križ, ki ga je Jezus nosil vse življenje: križ molka in tihote.
Lahko si predstavljamo, kolikokrat si je Jezus želel, da bi komu kaj dopovedal, pa ni mogel. Učenci so imeli v svojih glavah svoje predstave, ljudstvo svoje, veliki duhovniki, pismouki in farizeji spet svoje. Jezus je razlagal svoje poglede, da bi ga razumeli. Spodbujal jih je, naj zamenjajo nekatere predstave. Teden dni pred strašno obsodbo ga razglašajo za kralja. Jezus ve, da odhaja v smrt.
Lahko bi kričal, naj ne delajo neumnosti, naj si priznajo nesmisel, ki ga nosijo v glavi: danes hozana, jutri križaj ga. A Jezus molči. Ne dopoveduje, kadar ve, da mora molčati. Zmore molčati, ko ga s poljubom izdaja Juda. Zmore molčati tudi pred Pilatom, pred razjarjeno množico, pred ponorelimi vojaki. Obsojen je zločina, a on molči. To je križ popolne predanosti Očetu. Njegov edini cilj je izpolniti Očetovo voljo. Zato zmore molčati.
Koliko slutenj, spoznanj, odnosov …, je moral Jezus v sebi nositi sam, v tihoti in molitvi. V zadnjih trenutkih življenja razkriva, da je vedel, da ga bo Juda izdal. V svojih vrstah je dolgo časa gledal izdajalca. Zagotovo ga je tiho spodbujal, da naj stopi na pot življenja. Ni pa mu mogel predočiti vsega, ker za to še ni prišel čas. Jezus pa ni vedel le za Juda, vedel je tudi za Petra, ki ga bo zatajil. Zaupal mu je prvenstvo, kljub temu da je vedel, da mu v največjem trpljenju ne bo stal ob strani. Ozdravljal je množice in jih spodbujal, čeprav je vedel, da se bodo pri izbiri med Barabo in njim odločili za razbojnika.
V sebi najbrž vsi vemo, da brez tihote tudi mi ne bomo zmogli nositi ne le križa molka, ampak tudi vseh ostalih križev. Naj nas veliki teden utrdi v veri, da je križ edino znamenje odrešenja. Le po poti križa je mogoče priti do vstajanje. Naj nas ta pot vzgaja za molk in vabi vabi v tihoto!
Po: E. Mozetič
Na cvetno nedeljo praznujemo Jezusov prihod v sveto mesto Jeruzalem. Triumfalni Jezusov prihod je veliko nasprotje temu, kar se bo v naslednjih dneh dogajalo v mestu: izdaja Jezusa, njegova obsodba in križanje. Toda cvetna nedelja nam pokaže, kdo prihaja v Jeruzalem na mladem osličku. Liturgija cvetne nedelje se začne s slovesno procesijo. Verniki se zberejo zunaj cerkve, duhovnik prebere evangelij o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Ljudje prinesejo oljčne vejice in skrbno narejene butarice (presmece, pušeljce …), ki jih duhovnik blagoslovi. Nato gre procesija s pesmijo in molitvijo v cerkev, ki je simbol za sveto mesto Jeruzalem. S to procesijo je izraženo hrepenenje po miru. Mir, ki prihaja z Jezusom in odhaja z njim v nebesa, bi naj napolnil tudi nas na zemlji.
Po; A. Grun, Oče odpusti jim
