VRATA

Vrata so ena najbolj vsakdanjih stvari, s katero imamo opraviti neštetokrat na dan. Poleg svoje
osnovne naloge imajo še bogato simbolično vsebino in svojevrstno govorico glede na to, ali so
zaklenjena, zaprta, priprta ali odprta na stežaj. Ljudje izražamo svoja razpoloženja in čustva tudi s
tem, kako ravnamo z vrati: kako nanje potrkamo ali z njim celo treskamo, jih komu pred nosom
zapremo, mu celo pokažemo vrata ali ga postavimo prednje. O ljudeh, ki nimajo svojega doma,
pravimo, da jih bijejo po petah tuja vrata.
Najboljšemu prijatelju pa zagotavljamo, da so mu vrata našega doma vedno odprta.
Vrata simbolizirajo kraj prehoda med dvema stanjema, med dvema svetovoma. Obenem vabijo
človeka, da vstopi in preide iz posvetnega območja v svet prostor. Takšno vlogo imajo portali, to
so velika vhodna vrata katedral, ki nas vodijo na kraj Božje navzočnosti. Tako postanejo simbol
vstopa v nebesa.
Tudi Jezus je rad uporabljal to bogato simboliko vrat, kadar je govoril o vstopu v Božje
kraljestvo. Ko so ga vprašali, ali je malo teh, ki se bodo zveličali, je odgovoril: »Prizadevajte si,
da vstopite skozi ozka vrata …«
»Ozka so vrata, ki peljejo v življenje, široka pa tista, ki vodijo v smrt,« pojasnjuje Jezus. Toda
zakaj ozka vrata, se nehote vprašujem? Zakaj mora biti skoraj vse, kar je v zvezi z vero, težko,
naporno, grenko, strmo in ozko? Kar
vsiljuje se mi zgrešena predstava, da gre
za muhavost Boga, ki mu je naravno v
zabavo, da od človeka zahteva napore. Si
je res Bog izmislil ozka vrata? Prav
gotovo ne. Vrata so se »zožila« po
človekovi krivdi. Vzroki so: sebičnost,
napuh, upor, skratka greh, po katerem je
človek samovoljno stopil iz območja
Božje bližine, prijateljstva in varstva, to je
iz raja. Po njegovi lastni krivdi so sedaj
vrata, skozi katera se trudoma vrača k
Bogu, ozka in tesna.
E. Mozetič