Zakaj Jezus v današnjem evangeljskem odlomku
tako dolgo nič ne naredi? Še več, zakaj
nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja
obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok
razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja
trpljenje, čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo
človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil
grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek
je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa
je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza
tihote in njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v
skrivnosti nosi. Kot človek in Bog.
K temu soočenju nas vabi današnji odlomek in
današnja tiha nedelja. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja
odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot Božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja
modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo.
Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu papež moli z vero v rešitev, da
bo na svetu mir, pa ga Bog po vsej verjetnosti ne bo dal? Bog nas vabi v tihoto, da bi
se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi. Ko namreč umiramo sebi, v nas raste
Božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v
potrpežljivosti in ponižnosti rečemo, kot so rekli včasih: Bog, ti že veš, zakaj je to
dobro. Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni
vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja.
Naj nas torej trpljenje in preizkušnje, ali celo smrt, ne odvračajo od veselja pretekle
nedelje. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati Božjo voljo. Po njej
bomo veselje v tihoti ohranili – ali pa ga našli. Naj bo tiha nedelja povabilo k tihoti, za
več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami.
Po: E. Mozetič