Ko se zberemo k bogoslužju, pojemo in slavimo Gospoda. Z zahvalo prihajamo k njegovim vratom in s hvalnico v njegove dvore. Gospoda ne slavimo le zato, kar je storil, ampak predvsem zato, ker je On edini vreden slave in časti. Slavljenje je namreč prostor in čas, kjer se človek in Bog srečata; ko je človek v popolnem strinjanju z Božjo voljo in Božjo Besedo.
Ko prebiramo Sveto pismo, odkrivamo, da je slavljenje mnogo več, kot morda sprva pomislimo. Farizeji in duhovniki so bili voditelji Izraelskega ljudstva. Bili so posvečeni za služenje Gospodu in vodenju ljudstva. Darovali so daritve, opravljali molitve, slavili Gospoda. Vendar je Jezus imel veliko povedati o njih. Poglejmo si nekaj njihovih značilnosti:
– na videz pobožno opravljajo dolge molitve,
– vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli,
– razvrednotili so Božjo besedo zavoljo lastnega izročila,
– na zunaj se kažejo ljudem poštene, znotraj pa so polni hinavščine in krivice
– radi imajo častna mesta na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na cestah …,
– vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti,
– pred ljudmi zaklepajo nebeško kraljestvo.
Jezus je o njih rekel: “To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi.”
Boga zatorej ne slavimo le z ustnicami, ampak s svojim življenjem. Gospod je sicer vesel našega iskrenega slavljenja v cerkvi, gotovo pa je še veliko bolj vesel našega življenja po Njegovi volji. Da naše srce ni daleč od Njega, ampak da smo mu zvesti, ga ljubimo in mu sledimo. Torej, če izpolnjujemo Božjo voljo, hvalimo in slavimo Gospoda! Po: E. Mozetič
ALI JE TUDI TVOJE SRCE DRUGJE? Mr 7,1–8.14–15.21–23
