Jezusovi učenci so se zanimali za položaje in mesta. Njim pravi Jezus, da je služenje edino merilo prave človekove veličine. V sredo njihove spoštovanja vredne družbe je postavil otroka. Učenci so to morda občutili kot nekaj neprimernega. Otrok vendar lahko le moti. Jezus pa jih je s takšnim ravnanjem želel opozoriti na nekaj, kar je zares pomembno, kar človeka zares dela velikega. Govori jim: »Kdor sprejme enega takih otrok, sprejme mene in tistega, ki me je poslal.«
Služiti otroku pomeni služiti Bogu. Nič ni večjega kot služiti Bogu. Sprejeti otroka ne pomeni dati miloščine in ga nato poslati vstran, temveč pomeni sprejeti skrb in odgovornost zanj. Nekateri zastopajo mnenje, da je Jezus kot primer služenja ta primer izbral zato, ker so v njegovem času otroke imeli za najmanj vredne in so bili deležni najmanj spoštovanja. S primerom otroka je Jezus želel povedati, da morajo učenci služiti tudi najmanjšim. Mogoče bi lahko šli še dlje in rekli, da je Jezus tukaj uporabil primer, ki ga ne bi mogli nadomestiti z nobenim drugim. Postavil je namreč splošno merilo tega, kar je v človekovem življenju in ravnanju zares pomembno in prav.
Danes lahko to posebno dobro razumemo. Otroci, posebej majhni, so velikokrat izpostavljeni okolici, pred katero so nemočni. Vemo, kako zelo je uspešen razvoj otroka pogojen tudi z okoljem, v katerem živi. V skladu s tem se na razvoju nekega otroka lahko razbere tudi stanje njegove okolice. Otroci so najbolj nemočni in najbolj občutljivi člani človeške družbe. Z njimi ni mogoče nekaznovano in brez posledic manipulirati. Lahko jih označimo za seizmografe človeške družbe. Odrasli lahko nekaj zakrivamo sebi in drugim. Z mnogimi besedami in opravičili si lahko zamegljujemo resnico. Stanje otrok pa kaže, kaj se v človekovem življenju, posebej v skupnem življenju, zares dogaja.
Po: E. Mozetič
OTROCI KOT SEIZMOGRAF NAŠE DRUŽBE Mr 9,30–37
