Evangelist nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne, samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je Jezusovo obličje spremenilo. Osupli so pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o ‘izhodu’, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja.
Prav ta dva moža sta lahko lepo povabilo in prikaz, kaj je spremenjenje.
Mojzes je bil po sili razmer zavržen otrok. Tujec na faraonovem dvoru. Štirideset let potem živi kot pastir v puščavi. Na gori Horeb se mu Bog prikaže v gorečem grmu in mu razodene svoje ime. Vročekrvni Mojzes postane sočuten in nežen mož, potrpežljiv voditelj, vztrajen in do konca zvest Bogu. Kljub upornemu ljudstvu, ki ga mora voditi, ne izgubi vere v odrešenje. Nobena žrtev mu ni odveč, da le reši svoje ljudstvo zablod. Ima zelo jasno hrepenenje po neskončno lepem cilju – obljubljeni deželi in zagotovo tudi po Božji podobi, ki jo v njem kleše Bog sam. To ga lahko vodi prek vseh ovir.
Podoben lik je Elija, o katerem vemo precej manj. Včasih pa rečemo: Kakršna smrt, takšno življenje. Glede na to, da je bil Elija z gorečim vozom vzet v nebo, lahko rečemo, da je bil nadvse goreč in strasten prerok. Nobena preizkušnja mu ni bila preveč, ker je gledal lepoto Boga.
Ta dva moža nas učita, da Gospodovo spremenjenje pomeni to, da gledamo v lepoto neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je Božja podoba v nas. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih borcev za lepo, dobro in resnično, podobo nežnih in sočutnih sogovornikov, ki vidijo več kot le sebe.
To je predokus velike noči. Ravno zato je Peter vzkliknil: ‘Dobro je, da smo tukaj’. Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več nikoli končal!
Po: E. Mozetič