Potem ko je Jezus soočen s preveč poenostavljenim zaključkom, da je zlo, ki doleti nekoga Božja kazen, povrne Bogu njegovo pravo podobo, Bog je namreč dober in tako nikakor ne more hoteti zlo. In da bi se varovali misli, da so nesreče, ki nekoga doletijo, neposredni učinek osebne krivde. S pogledom spreobrnjenja je Jezus pokazal na drugačno branje teh dogodkov. Nesreče in žalostni dogodki ne smejo v nas prebuditi radovednosti ali iskanja domnevnih krivcev, temveč morajo biti priložnost za premislek, s katerim premagamo samoprevaro, da lahko živimo brez Boga, ter priložnost, da poživimo z Gospodovo pomočjo prizadevanje za spremembo lastnega življenja. Bog se pred grehom pokaže kot poln usmiljenja, saj ne preneha klicati grešnikov, da se izognejo zlu ter začnejo rasti v njegovi ljubezni ter tudi začnejo konkretno pomagati bližnjemu v težavah. S tem bodo živeli v veselju milosti in se izognili večni smrti. Možnost spreobrnitve pa zahteva, da se naučimo gledati na dogodke življenja z vidika vere, spodbujeni s svetim strahom Božjim. Prava modrost med trpljenjem in žalostjo je, pustiti, da nas nagovori nestalnost človeškega bivanja ter da gledamo človeško zgodovino z očmi Boga, ki po načrtu nedoumljive ljubezni, hoče svojim otrokom vedno in samo dobro, a ki včasih tudi dovoli bolečo preizkušnjo, da bi nas pripeljal do večje dobrine.
Kristus nas vabi, da na zlo odgovorimo predvsem z resnim spraševanjem vesti ter s prizadevanjem prečistimo lastno življenje. Če ne, pravi, bomo vsi na isti način pokončani. Dejansko, osebe in družbe, ki nikoli ne postavijo samih sebe pod vprašaj, čaka usoda dokončnega poloma. Medtem ko spreobrnjenje, čeprav ne varuje pred problemi in nesrečami, omogoča soočiti se z njimi na ‘drugačen’ način. Spreobrnjenje premaga zlo v njegovi korenini, ki je greh, čeprav ne more vedno preprečiti posledic.
Po: E. Mozetič
Gospod je milostljiv in usmiljen.
Gospod odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni.
On iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem. (Ps 103,3–4)